Molitveno občestvo Prenove v Duhu Molitvena skupina v naši župniji se srečuje vsak prvi, drugi in ev. peti ponedeljek po sv. maši v učilnici župnišča. Namen srečanja, ki traja eno uro, je slavljenje Gospoda. Prihaja nas od 10 do 20.   Od ustanovitve do danes V molitveno skupino smo se v naši župniji začeli zbirati leta 1992. Pobudnica je bila uršulinka, s. Darjana Toman, ki je poznala duhovni tok Prenova v Duhu in smo se mu pridružili. Sprva smo se srečevali v Uršulinskem samostanu. Duhovni vodja in animator je bila s. Darjana. Počasi smo se navajali na do tedaj nam popolnoma neznan način molitve. Poleg molitvene ure vsak teden smo se udeleževali tudi raznih srečanj, ki jih je organizirala Prenova v Duhu. Kmalu po nastanku skupine je bil organiziran seminar za izlitje sv. Duha, ki je doprinesel, da smo lažje osvojili nov način molitve. Na začetku se nas je na molitveni uri zbiralo okoli 15. Dobra tretjina od tega so bili mladi. Pri petju smo imeli instrumentalno spremljavo (sintisajzer) in v tistem času je bilo v naši skupini največ vedrine. Po dobrem letu je s. Darjana odšla. Duhovno vodstvo in animacijo je začasno prevzela s. Cirila Alič, prve opotekajoče in majave korake pa smo poskušale tudi že same. Pravi blagoslov za nas je zato bil, ko je prišla s. Marta Ivančič in prevzela tako duhovno vodstvo kot animacijo. Zbirali se nismo več v samostanu, pač pa v učilnici župnišča, oziroma v cerkvi, če v učilnici ni bilo prostora. Med tem časom se nam je pridružilo nekaj novih članov (prihajali so tudi iz drugih župnij), nekateri pa so iz različnih vzrokov odnehali. Ko je po nekaj letih odšla tudi s. Marta, nam takratni župnik g. Simon Fortuna ni več dovolil potuhe v osebi katere od uršulink, kajti Prenova v Duhu je stvar laikov. Duhovno vodstvo je prevzel on, za animacijo pa smo poskrbeli sami.  V tistem času smo ostali tudi brez instrumentalne spremljave, zaradi študijskih obveznosti sta odšla še zadnja mladinca. Ostale smo žene, le občasno se nam je pridružil kak moški. Število udeležencev je nihalo med 10  in 20.  Še vedno so prihajali tudi iz drugih župnij. Posebej veseli smo bili mlajšega zakonskega para iz Selc, ki je po nekaj obiskih v naši skupini, v domači župniji ustanovil novo molitveno skupino. Prav tako smo veseli, da se je »naša Helenca«, ki je bila precej zaslužna pri ustanovitvi skupine, odločila za redovništvo. Sedaj je klarisa s. Antonija Martina. Leta 2003 je skupaj s službo župnika g. Roman Poljak sprejel tudi duhovno vodstvo molitvene skupine, prav tako naš sedanji župnik g. Franci Alič leta 2013. Štiri naše zveste članice pa so se že preselile v večnost.  V vseh letih, kar skupina obstaja, se je v njej zvrstilo že kar lepo število ljudi. Ne glede na to, iz katerega vzroka so prišli ali odšli, se jih pri molitvi pogosto spominjamo in prosimo zanje. Trenutno nas prihaja v skupino 18, od tega nas je nekaj, ki vztrajamo od začetka.   Molitev Način molitve Prenove v Duhu je spontan, kar pogosto ljudi hitro pritegne, so pa tudi taki, ki jim ne ustreza. Uveljavljene molitvene obrazce uporabljamo le izjemoma. Cilj take molitve je, da bi vsak posameznik  prišel do kar se da osebnega odnosa do Boga. Pojemo pesmi iz pesmarice Jezus je Odrešenik, ki je bila izdana prav za Prenovo v Duhu. Pri molitveni uri je najpomembnejše slavljenje, zahvaljevanje in tudi prošnje. Za izhodišče nam je Božja Beseda.  Svojevrstna molitev je molitev, oziroma petje v jezikih. Uporabljamo pa tudi, še iz časov prvih kristjanov znano, polaganje rok. To uporabljamo, če kdo za tako molitev posebej prosi in kot darilo za god. Omenjeni načini molitve prej ali slej pripeljejo do prerojenja. Vse misli, čutenja, želje, občutke dvigujemo k Bogu po navdihu in na povabilo Svetega Duha v molitvi. Čutimo, kako resnične so Gospodove besede: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi«, kajti doživimo resnično veselje in božjo bližino. Molitvena ura vedno znova na poseben način vlije novih moči za ves naslednji teden. To se mi zdi še posebej dragoceno. Nemogoče je našteti vse milosti, ki jih dobimo po molitvi. Dragoceno je že to, da se v skupini dobro počutimo, da čutimo, kako smo povezane, da stiska ene boli vse ostale in veselje druge razveseli tudi vse druge. Ob tem se učimo sprejemati vse, kar nam Gospod nameni, učimo se sprejemati druga drugo kljub naši različnosti. Morebitne napetosti z dobro voljo hitro popustijo. Naše poslanstvo je slavljenje Boga v imenu vse župnije. Gospodu Bogu izročamo vse, molimo in prosimo za vse, kar se v župniji dogaja, npr.: za birmance, za prvoobhajance, za mlade družine, za ostarele in bolne pa tudi za vsako delo, ki se izvaja  pri cerkvi in župnišču, za blagoslov dela našega g. župnika, za njegovo zdravje in dobro počutje. Molimo tudi za vesoljno Cerkev, papeža, duhovnike in redovnike. Svetega Duha vabimo in kličemo v vsako poro naših src. Seveda se za vse tudi zahvalimo.   Razlogi za prihod v MS Vsi tisti dokaj številni, ki so že kdaj bili v naši skupini, so prišli iz različnih razlogov. Nekateri pridejo zaradi osebne stiske, ki včasih kmalu odnehajo, ker se jim zdi, da Gospod njihov problem kljub prisotnosti v MS ne reši po njihovih željah, ali pa takoj potem, ko je problem rešen. Nekateri pridejo zgolj iz radovednosti, kaj se tam dogaja in sploh nimajo namena, da bi dlje časa vztrajali. Nekateri pridejo  namenoma samo enkrat in prosijo za molitev, ki si je želijo. Ti so v glavnem iz oddaljenejših župnij in nimajo možnosti prihajati vsak teden. Najbolj zanesljivi pa so tisti, ki v sebi začutijo globlji klic k molitvi v občestvu, katerih želja je bolj oseben odnos z Gospodom in želja, biti v Njegovi navzočnosti, narediti kaj zase, za svoje bližnje in župnijo z molitvijo. Taki odidejo samo v primeru, če za svoje hrepenenje dobijo še boljšo priložnost, npr.: vstop v samostan, ustanovitev svoje skupine, sodelovanje  v podobni skupini, ki poteka istočasno, ali višja sila kot sta bolezen in smrt. Kot sem že omenila: Ne glede na to, iz katerega vzroka so ljudje prišli ali odšli, se jih pri molitvi pogosto spominjamo in se Gospodu zahvaljujemo prav za vsakogar, ki nam ga je poslal in prosimo zanje, prosimo pa tudi, da bi nam jih še pošiljal.    Načrti in želje za prihodnost Delo oz. molitev molitvene skupine vodi Sveti Duh. Zato same nikoli ne delamo načrtov za prihodnost. Pred vsako molitveno uro v posebni molitvi prosimo Svetega Duha za Njegove darove, zato da ne bi preslišale Božjega glasu v srcu, po katerem nam Gospod sporoča svojo voljo. Božjo voljo razbiramo tudi iz  odlomkov iz Svetega Pisma. Povezane smo z dogajanji v slovenski Prenovi v Duhu, katere priporočila upoštevamo. Za vsako nejasnost ali kakršnokoli drugo vprašanje pa se seveda obrnemo na duhovnega voditelja, ki je v našem primeru domači župnik. Večje pa so naše želje. Želimo da bi bila molitvena skupina bolj pestra, kajti trenutno prihajamo samo ženske, ki smo (razen par izjem) starejše od 60 let. Mlajše in može si v skupini želimo iz več razlogov. Bistvenega pomena bi bilo, da bi nam v skupini predstavili tudi pereče probleme, ki jih vidijo oni, da bi jih skupaj darovali Gospodu in prosili zanje. Mlajši pa bi bili skupini tudi zagotovilo, da bo dolgoročno obstala. Zato vabilo vsem, ki vas zanima skupina: Pridite, poglejte, poskusite! Obogatite svoje življenje, odločno stopite na pot za Kristusom! Slavimo Ga skupaj!   Posebni dogodki Spomladi leta 2007 smo praznovale 15. obletnico nastanka skupine. Obeležile smo jo tako, da smo povabile vse, ki so kadarkoli, četudi le krajši čas prihajali v našo skupino in tudi za vse pripravile skromne spominke. Praznovanje smo začele s sv. mašo, ki jo je daroval g. župnik Roman Poljak, naš duhovni voditelj. Sodelovale smo s petjem, branjem berila in sestavki pred posameznimi deli sv. maše. Potem smo odšli v župnišče in skupaj slavili Gospoda. Agape tudi ni manjkal. Veselili smo se ob prigrizku in sproščenem klepetu.   Jeseni, prav tako leta 2007, smo se zbrale v Bedrnem pri Žireh, kamor nas je povabila Martina. Tam imajo prijetno počitniško hišico na pobočju s čudovitim razgledom. Srečanje smo začele v Žireh pri sv. maši, nato pa smo se odpeljali v Bedrno. Po izdatnem okrepčilu smo se povzpele na samotno mesto nad hišico in tam slavile Gospoda. Slavljenje na tem kraju je bilo resnično veličastno. Obiskale smo tudi Martinino mamo, ki je sedaj že pri Bogu.   Spomladi leta 2008 smo načrtovale peš romanje na Brezje. Gospod pa je za tisti dan poslal dež, tako da smo se tja gor odpeljale z avtomobili in sklenile, da se peš odpravimo kdaj kasneje. Ta sklep smo izpolnile v četrtek 11. septembra 2008. Peš romanje smo začeli v Selcah, kamor nas je odpeljal manjši avtobus. Deseterici iz molitvene skupine se je pridružilo tudi nekaj drugih romarjev. Posebej vesele smo bile, da je z nami poromal tudi g. župnik Roman in potem na Brezjah daroval sv. mašo, h kateri je avtobus pripeljal tudi tiste, ki pešpoti na Brezje niso zmogle.  Lepo doživetje, ki smo ga v naslednjih letih v manjšem obsegu in na drugačen način še ponovile. Istega leta (2008) smo se udeležile oz. aktivno sodelovale pri prvem svetopisemskem maratonu pri Sv. Jožefu v Ljubljani. Od leta 2008 dalje pa se vsako leto na začetku koledarskega leta srečamo ob večerji in sproščenem klepetu pri Godču ali v Olivi. Za pripravo srečanja se nadvse potrudi Milica, ki poskrbi, da so srečanja sproščena in šaljiva. Bogu hvala. Praznovanje dvajsete obletnice obstoja skupine, ki naj bi bilo leta 2012, se je sprva izmuznilo. Toda že naslednje leto, ko je službo v naši župniji nastopil naš sedanji župnik g. Franci Alič, se je pokazala odlična priložnost, da se mu pridružimo na zahvalnem romanju v Međugorje. Vzrokov za zahvalo je bilo res veliko.    Marija Omanhttp://zupnija-sv-duh.rkc.si/index.php/content/display/27